Dobrodošli

v oazo NEDOTAKNJENE narave in mir stoletnih borovcev GOOGLE MAPS

VAŠI KOMENTARJI

Meditean kot je nekdaj bil… RAŽANAC Mogoče se sliši nemogoče, vendar obstaja kraj na Jadranu, ki se v vsem mojem veku ni spremenil niti za ped. Svojih 35 let je minilo od mojega prvega obiska male ribiške vasice Ražanac , ki leži v Velebitskem kanalu, nasproti mogočnega Velebita , v višini nacionalnega parka Paklenica in skozi stoletja kljubuje valovom,burji, vojnam in turizmu in ostaja nedotaknjena, mirna v svojem posebnem slogu. Prav neverjetno je, kako se v teh letih ni spremenila niti v kamen. Kot otrok sem tekal po razgretih skalah , se skrival in raziskoval po porušenem obzidju iz ilirskih časov, pomagal očetu pri njegovih poskusih postati štirinajst dnevi mornar, postavil preživel prve nevihte v svojem šotoru, da o prvi ljubezni in prvih poljubih govorim. Vsakdo ima lepe spomine na svoje otroške počitnice, moje imajo skupni imenovalec Ražanac. Pred 15 leti ko je na teh prostorih divjala vojna, sem za svoja dopustovanja izbiral razne lokacije od Slovenije do Dubrovnika in nikjer našel svojega miru. Pred petimi leti sem se z mojo družino slučajno peljal po stari cesti iz Zadra proti Pagu. Ob obcestni tabli Ražanac 10Km sem upočasnil vožjo in predlagal otrokom, da si gremo ogledat mesto, kjer je oči preživljal počitnice. De ja vu…., spuščamo se po strmi cesti proti morju , pričaka nas borov gozdiček, koncert škržatov in nekaj šotorčkov levo, …poglejte Avtokamp Planik , odprt je, vse je isto…. Pojdimo pogledat, Zavijemo v avtokamp Planik, na mali recepciji me pričaka Nenad, star prijatelj iz otroških dni. Nasmeh, rokovanje in oči mi povedo vse… pa kje si hodil vsa ta leta? Izvem, da je dobil koncesijo za upravljanje z avto kampom, ki je bil v času stare Jug v lasti turistične zadruge. Sprehodimo se proti vasici, vse je isto, smokve rastejo, črički nažigajo, starke prodajajo žganje in sadje. Tiho opazujem in se v mislih vračam na čase, ko sem sam letal po tej cesti, kot sedaj moja otroka. Trg, mandrač, plaža, Konoba kod Toničija, slaščičarna, Maro, vse je tu …. Ni neonskih napisov, ni gneče turistov, čolnički mirno čakajo na noč, da gredo metat mreže. Pomol, ki ščiti mandrač pred orkansko burjo, ki tu ni redkost, že stoletje mogočno stoji, otroci razigrano z njega skačejo v vodo. Otroški smeh para tišino vasice. Sedem v senco konobe in ob hladnem pivu opazujem razbrazdane obraze domačinov, ki »hitijo« vsak na svojo stran, nihče me ne pozna, jaz pa skoraj vsak obraz. Po uri obujanja spominov, zapustimo Ražanac z zaključekom: drugo leto pridemo sem na dopust 100%. In tako že štiri leta ponovno obiskujemo Ražanac, ki nam omogočajo najti lasten mir, otroci uživajo. Ljudje me sprašujejo, kaj vidim v teh skalah. Po pravici ne vem, odgovorim jim naj pridejo se ustavijo in probajo začutiti trenutek. Če ti ne bo všeč je tvoj problem, meni je, vedi pa da tukaj ni diskoteke, hotela, lunaparkov, večernih sprehodov v toaletah. Srečal pa boš kolesarje, jadralce na deskah, dopustnike, ki prebivajo avtokampu, ki je oddaljen od morja 250 metov, v senci borovcev , ki so prava redkost na tej strani Velebitskega kanala.